Zapadla sem v svoj divji tempo in morem priznati… da mi je všeč. Ne vem, zakaj to deloholično nekaj-morem-narediti vzdušje name deluje dejansko… pomirjajoče? Spominjajoče? No, všeč mi je  :)

Zadnje dni je pač bilo tako, da ni bilo. Sploh. Samo čakala sem… na nekaj pač, karkoli, kar me bo rešilo ravnodušja. Sploh ne morem verjeti, da bo kmalu že konec januarja.

Do moje polnoletnosti je še manj kot dva meseca. Samo. Že. Njah. Razen izpita za avto mi ne pomeni ničesar. Moja “polnoletnost” se je začela že pred parimi leti, tole pa bo samo dokončna svoboda in neodvisnost od resnično kogarkoli razen od sebe. Ah da.

Moje pogrešanje dobiva mavrične razsežnosti. Mogoče mi je zato super, ko se zakopljem v čudne matematične dokaze in dejansko pozabim na svet. Pa vendar, se vrača občutek, ki ga že tako dolgo ni bilo, da sem skoraj pozabila, da obstaja. Tisti občutek, ko ti je enostavno lepo… ne glede na karkoli in kogarkoli. Bo že. In všeč mi je.

Moja najnovejša pridobitev je zobni aparat. Snemljivi, hvala bogu. Edini razlog, zakaj ne jem ves čas. In zakaj se zdajle ne bašem s čokolado, ki komaj čaka, da v meni prebudi hormone sreče. (To, da me zobi, medtem ko jem, bolijo kot ne vem kaj in, da bi kamot lahko bila na tekočnih obrokih, pač ni omembe vredno. Vse za moj zaspani zob.)

In rada imam sneg. Ne morem verjeti, da to dejansko izjavljam. Ampak tole dolgo zimo obožujem. Čeprav je zjutraj mraz in deset minut zmrzujem na postaji. In čeprav sošolci komaj čakajo, da nas nakepajo. In čeprav mi sneg gre v oči, ko se prebijam do postaje. Pa čeprav nosim skejterke, ker all-stark ne morem, bularjev pa se mi ne da vezat. Pa čeprav morem vsako jutro na sebe spravit vsaj 7 kosov oblačil. Četudi je v šoli tako mrzlo, da bi se še Rusi križal. Karkoli. Všeč mi je. Spominja me na otroštvo. Na delanje iglujev. Na kepanje. Sanjkanje. Ponesrečena smučanja. Mokra oblačila. Zmrznjene roke.

Še malo  :)

Jp, takle mamo. Skoraj je že konec 2. januarja in skoraj je že konec počitnic.

Letos si nisem delala zaobljub. Tistih: po novem letu pa… Mah, če bom kaj želela, bom to počela že dan prej  :)  Če si bom res želela. In tako sem se še pred počitnicami spet potopila v Celestinsko prerokbo. Zdaj grem čez drugič. Počasi, postopoma, nikamor ne hitim. In čutim, da spet malce prihajam nazaj… k sebi. Prejšnja leta nisem našla tistega pravega ravnovesja med duhovnim in materialnim svetom. Leto 2009 je bilo materialno do nezavesti, vso odkrivanje drugega dela sveta je bilo pozabljeno. Pogrešala sem ga. Letos upam, da mi bo uspelo…

Pa saj leto 2009 ni bilo tako slabo. Generalno gledano. Dogajalo se je. Seveda so bili vmes tudi grenki dnevi, ampak… brez njih ne ceniš sreče, mar ne?

Z Mojim sva čez dve leti. Dejansko ne morem verjeti, da čas res tako hiti. In kako sva bila mlada, ko sva se poznala… mislim, saj sva še zdaj, a dve leti v teh letih veliko pomeni. Spremenila sva se. Navadila drug na drugega. Naučila marsičesa. In ne predstavljam si več življenja brez njega. To je dejstvo. On me enostavno drži pokonci takrat, ko sem že zlomljena. In on ve, da me je strah. Peklensko strah.

Ampak to leto bo prineslo še nekaj sprememb. Na primer polnoletnost. Izpit za avto. Četrti letnik. No, na zadnje se bom začela še vsega tega veseliti. Mislim, popolna svoboda. Potem bom lahko šla v knjižnico ob petih, brez da bi težila doma. Ali pa šla v shopping sama in brez panike kdaj morem na vlak. Ali pa šla na pijačo kadarkoli bom želela. Ali pa šla k Mojemu kadarkoli bom želela. Mhm, mhm, mhm, me likes very much  :D

In še eno leto pomeni, da je še manj dni do faksa. In skupnega stanovanja. In življenja. In vsega, kar pride zraven. Še leto in 5 mesecev do konca mojega gimnazijskega izobraževanja  :D  hvala bogu. Ta čas se bomo pa seveda napenjali po vsej sili  :))))

Ne glede na to, da je bilo leto 2009 eno najboljših, pa vseeno upam, da bo leto 2010 še boljše  :D  takšno okroglo je  :)

BTW, I’m in love with Hrestač. Okej, ni bil tako dober kot pred parimi leti, pa vendarle. Noro, noro, noro  <3  Še 4 mesece in nekaj dni do Labodjega jezera  <3

Jelko namreč. Čeprav je le-ta ponavadi okrašena že od sredine decembra, se je letos vse skupaj prestavilo na… zadnji dan. Najbrž so čakali name  :)

Letos lahko rečem, da je zadeva celo uspela. Čaka me samo še gora maha in jaslice. Juhej  :)

Jelka :)

Hvala bogu. Ko že misliš, da se sploh ne bo končalo… Jutri je zadnji dan in jutri je shopping dan. Kot danes. Samo da danes ni bil načrtovan in se je zgodil čisto spontano, odločeno v petih minutah. In všeč mi je. Že dolgo nisem bila spontana. In že dolgo nisem nakupovala z nekom, ki je istega spola. Mi je manjkalo, priznam. Čeprav se tudi pozabila, kako naporno je  ;)  In kako gre po denarju…  :D

Jutri je na vrsti kupovanje darila. Prelaufala bom vse trgovine po dolgem in počes in nato še enkrat. Najbrž. Potem bom spet študirala in nato nakupovala. Upam, da mi bo uspelo v petih urah  :D

Torej ja, nabita sem s pozitivno energijo. Utrujena, ampak vesela. Paše vroča čokolada in smeh. Pa pogovori. In smeh. In režanje. Čeprav na koncu ne moreš zapret obleke. Bomo pač omejili obroke do sobote. Kar dejansko pomeni, da se bom skušala izognati čokoladnim kroglicam. In vroči čokoladi. In sladkarjam. Pač takim zadevam  :D

Veste, v soboto bo lep dan. In lepa obletnica. In sem na can’t wait. Vmes sem se končno spravila nazaj na Celestinsko prerokbo in njen vodnik. Ker je enostavno pravi čas. In ker dejansko imam čas  :)

Baje bo spet sneg. Hvala bogu. Ker moj še ni dobil porcije kep. In tamali morava pokazati kaj je pravi iglu  :D

http://rok-foto.blogspot.com/

Po dolgem času sem v soboto doma. Doma doma in brez mojega. No, dejansko je cela hiša prazna, ker je mama v službi, ata v službi, tamala pa ima trening. Jej. To pomeni brezmejno nabijanje muzke, zijanje v sneg in… reševanje matematike. Hahaha.

Paše malo tega. Nič delanja. Sploh po teh štirih mesecih mučenja. Končno konec. In konec je… eto, takšen kot sem pričakovala. Kaj še hočem lepšega?  :)))

Z levo nogo mi je všeč, da sneži. Lepo je gledat ves ta sneg, ki sploh ne preneha padati. Že dolgo ni bilo prave zime. Popoldne se zna zgodit, da bom preživela na svežem zraku. Ker tamala bi rada iglu imela. In ni tako zelo dolgo nazaj, ko sem še sama gradila igluje skupaj z bratrancem in sestrično. Ah, dolgo nazaj tudi ni, ko sva se z mojim sanjkala po naših hribih. (In na koncu sem jih odnesla z odrgninami, ker sem - padla. In potem drsela še nekaj časa  :D  Juhej  :D  )

No, z desno nogo mi to ni všeč predvsem v smislu mobilnosti. Ker na maminem avtu ni zimskih gum, sem pač odvisna od očeta. In tega resnično ne maram  -.-”  nasplošno nisem več navajena, da bi jim rekla: “Mami, a me lahko pelješ tja pa tja v petek in prideš pome ob enih?” Eh da, razvajena, pa ne da se mi ju obremenjevat. Itak bota šla čez to fazo še s tamalo  :D

Uglavnem ja, mogoče se bom čez par let navadila tudi na zimo in pomanjkanje mojega edinega vira energije - sonca. Do takrat pa se bom filala z dišečimi palčkami in tableti. Vsaj pozimi.